Sistem normirancev — torej samostojnih podjetnikov, ki davčno osnovo ugotavljajo z upoštevanjem normiranih odhodkov — je od nekdaj privlačen zaradi enostavnosti. Z novelo ZPZR-A, ki velja od začetka leta 2026, se pogoji za vstop in obstanek v sistemu spreminjajo. Za podjetnike, ki razmišljajo o normirani obdavčitvi ali so že v njej, je ključno razumeti, kaj je novega in ali jim spremembe koristijo.
Kaj se spreminja pri normirancih
Najpomembnejša sprememba je dvig praga dovoljenih prihodkov s prejšnjih 100.000 evrov na 120.000 evrov letno. To pomeni, da lahko podjetnik ustvari do 120.000 evrov prihodkov v davčnem letu in še vedno ostane v sistemu normiranih odhodkov. Normirani odhodki ostajajo pri 80 odstotkih prihodkov, kar pomeni, da se davek obračuna le od 20 odstotkov prihodkov.
Druga novost zadeva prehod v sistem. Po novem lahko podjetnik, ki v preteklem letu ni presegel 120.000 evrov prihodkov in ni zaposloval več kot enega delavca (poleg sebe), vstopi v sistem brez predhodne vloge — zadostuje označba pri oddaji obračuna dohodnine iz dejavnosti. To odpravlja administrativno oviro, ki je marsikaterega podjetnika prej odvrnila.
Tretja sprememba je poenostavitev pogojev za ohranitev statusa. Dvoletno povprečje prihodkov, ki je prej povzročalo zmedo, je ukinjeno. Zdaj velja enostavno pravilo: če v tekočem letu presežete 120.000 evrov, morate v naslednjem letu preiti na dejanske odhodke.
Novi pogoji za vstop in ohranitev
Za vstop v sistem normiranih odhodkov v letu 2026 morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:
- Prihodki v preteklem letu niso presegli 120.000 evrov.
- Podjetnik ni zaposloval več kot enega delavca (poleg sebe).
- Podjetnik ni hkrati družbenik v d.o.o. z več kot 25-odstotnim deležem, ki opravlja podobno dejavnost.
- Podjetnik ni bil v preteklih treh letih pravnomočno sankcioniran za davčni prekršek.
Za ohranitev statusa v naslednjih letih zadostuje, da prihodki v tekočem letu ne presežejo 120.000 evrov in da število zaposlenih ne preseže omejitve. Pregled pogojev se opravi na podlagi letnega obračuna.
Komu se sistem splača — in komu ne
Normirana obdavčitev je smiselna za podjetnike z nizkimi dejanskimi stroški. Tipični primeri so svetovalci, razvijalci programske opreme, prevajalci in drugi izvajalci storitev, ki za delo potrebujejo le računalnik in znanje. Če vaši dejanski odhodki znašajo manj kot 80 odstotkov prihodkov, je normiran sistem praviloma ugodnejši.
Nasprotno pa se sistem ne splača podjetnikom z visokimi materialnimi stroški — na primer v trgovini ali proizvodnji, kjer stroški blaga ali materiala presegajo normirane odhodke. V tem primeru je bolje ostati pri ugotavljanju dejanske davčne osnove.
Preprost izračun za orientacijo: če imate 80.000 evrov prihodkov in 20.000 evrov dejanskih odhodkov, pri normirani obdavčitvi plačate davek od 16.000 evrov osnove (20 odstotkov od 80.000). Pri dejanski obdavčitvi pa od 60.000 evrov osnove. Razlika je očitna.
Preden se odločite, preverite tudi vpliv na prispevke za socialno varnost, ki se pri normirancih obračunavajo od dobiček in ne od prihodkov. Če imate vprašanja glede konkretne situacije, se posvetujte z davčnim svetovalcem ali računovodjem — strošek ene ure svetovanja se pri pravilni odločitvi hitro povrne.